Korak za korakom, vsak v svojem tempu,
vsak za sebe, noben nič nikomur reku.
Al' po krogli, al' po ravnem svetu,
kar te zbode, kar ga dvigne, kdo bi sebe tepu.

Zmaja lovi kot za stavo,
v komolcu infuzija kot v kravo,
zeljnat zvitek v nirvano,
težko zavreč je srajco staro.

Plezati po lestvi visoki,
številke leteče so ti na roki.
Cel kup papirjev in hval,
nič nikoli ni zaman.

Ko pogledaš v nebo, se ne usuje sreča,
pod tabo kri in je znoj, stopala so boleča.
Ni sprehod, ni ne tek, maraton življenja.
Sreča je, sreča je opoteča.

V miljonu ena kresnička ki sveti,
ko si na vrhu, prelahko je uspeti.
Kdo ti laže, komu še verjeti.
Venca trnjev le še smrt te reši.

Zgodi vstanem, okice pomanem,
na robu pojstle na lajf se prpravm.
En korak, da za kavico prstavm,
ta bolš' superge, dej pridi zravn.

Skozi vrata med množico letiva,
do kamor voda pesek že obliva.
Desno lice sonce mi pokriva,
piksna pira me bo ohladila.

Sredi modrine, nebesne jasnine
od oči noč'm več ostrine.
Ostalim delamo skomine,
tist' občutek, k' nočeš da te mine.

Miza je polna, jadra so napeta,
tolk odojka, da špeh nam že opleta.
Vino, školjke, ribe in panceta,
pa kar ti paše, fantje al dekleta.

Ne išč' pomena, to je zarad' lepš'ga,
Res brez heca, sam' zarad' tega.
Vzem' trenutek, vzem' občutek,
Stremi k temu, naj bo osnutek.

Malo po malo vedno ga hrani,
vzemi čas, ali ga ukradi.
Noge u luft, cigareto pokadi,
nikamor se ne mudi, ko si z nami.

Pot nas zanese prot Himalaji,
Prostrane višave pa kaj če so v glavi.
Ta gorski zrak v trenutku te omami,
mir in čarovnija hodita po glavi.

Kot najlepša slika v življenju
vedno je izbira, odreči se trpljenju.
Živahni vzorci naj zamenjajo sivino,
pizda je luštn, k' nam je fino.